Za kos mesa


Kot slon v trgovini s porcelanom sem se počutil, ob hoji po snegu, ki ga je v zgodnjem jutru še prekrivala ledena skorja. Vsak korak je hreščal, lomil in odmeval. Od tam kjer sem stal, do Ljublanice in nazaj... ali vsaj tako sem si mislil, ko sem bogoskrunsko kazil prekrasno tišino zimskega jutra.

Aja, v spletu največje ironije sem v uvodu zamolčal, da sem pravzaprav korakal in trosil nemir po barju, ker sem se v svoji puristični notranjosti besno penil nad nečim, kar je zganjalo še bolj diaboličen hrup kot moji zimski gojzarji.

Nevem kako tiho lahko v teh dneh po skorjastem snegu hodijo najbolj prekaljeni vaški mački, ampak prisežem, da sem uporabil vse svoje indijansko znanje, da bi se kot sosedov Muri priplazil do izvora kričanja in piskanja, ki je prihajalo izza bljižnje vrstice jelš.

Do tistega trenutka mi je bilo že jasno, da bo po zraku frčalo perje. Nadvse nasilno čivkanje in še cel nabor besnih zvokov, sta si namreč izmenjavali dve kanji. Na obrobnih drevesih pa so se, kot bi prisostvovale boksarskem dvoboju, drle še srake šoje in vrane. Pa ni bil boksarski dvoboj, bil je boj za življenje in smrt. Zajec ga je v tistem hladnem tihem jutru že izgubil, nad njegovim truplom pa so sedaj švigali, kot nož ostri kremplji . Vsak udarec, ki bi pristal na nasprotniku bi bil vrjetno usoden.

S pridušenim sopihanjem sem se pripuzal izza zadnje jelše in za trenutek odvzel pozornost ponavadi nadvse plašnima pticama.

Podobnih pripetljajev sem v ostrih zimah doživel že toliko, da sem se v trenutku zavedel, da ju moja prisotnost s plena absolutno ne sme preplašiti. Stopnja potrošene enegije, ob tem ko sta izmenično druga drugi izmikali plen je bila tolikšna, da bi lahko brez končne nagrade še tisto noč omagali v mrazu. Sprožil sem fotografijo ali dve... ali 145... in se po dobri minuti spet vživel v vlogo ninja Murija in se, tiho kot sem prišel, tudi odpuzal nazaj do avtomobila.

To ne pomeni da sta se kanji pobotali in si meso razdelili fifti- fifti, ne pomeni da je zajec čudežno oživel in so, kot v pravljici vsi srečno živeli do konca svojih dni, ali da sem posvečen fotograf, ki ves čas zveličano lebdi vsaj deset centimetrov nad tlemi.

Pomeni, da sem imel v mislih v tistih nekaj trenutkih, kot bi moral imeti vsak fotograf divjadi, v glavi poleg nastavitve zaslonke, časa, smeri svetlobe, fokusa, zadrževanja diha, mikro premikanja v iskanju optimalnega ozadja... še in predvsem, dobrobit živali. Nikoli nebi objavil in bil nadvse razočaran sam nad sabo, če bi zaradi želje po fotografiji škodil živali.

Jaz sem se namreč odpuzal do avta in z avtom do prvega sendviča s poli salamo, v zavetju toplega doma.

Kanji pa... ostali sta tam, v bridkem mrazu oddivjali svoj boj, ena je imela srečo druga pa... Kdo ve...

#kanja #pretep #meso #zajec #ptica #ptice #etika #odgovorna #fotografija

183 views